Life Gamboling

December 2009

Graf:

Prava mala katastrofa. Najslabši mesec do sedaj, vsaj kar se tiče $. Ahh well, kaj čmo, shit happens.

Naravnost katastrofalno “runnanje”, ki se kar ni in ni končalo, zaradi česar je iz dneva v dan tudi sama igra bolj in bolj trpela. Obupna varianca ter slaba igra pač večinoma hodita z roko v roki, oz. morda izraz ni ustrezen, saj varianca lahko sproži slabo igro, slaba igra pa ne more sprožiti variance (ki je jasno “chance”, oz. se nanjo ne da vplivati, jo sprožiti, povzročiti itd.).

LETO 2009

Graf:

Še kratka obnova leta, s katerim se je, če vprašamo večino ljudi, končalo desetletje. Riiiiight, s prvim januarjem 2000 se je pa začelo novo tisočletje, haha. Good to know.

Vedno se zabavam ob poslušanju raznih komentatorjev, ko raznorazna “dejstva”, mnenja, razmišljanja podprejo z javnomnenjskimi raziskavami, tudi takšna, ki se tičejo znanosti. Od tega, da bog sigurno obstaja, ker tolikšna in tolikšna večina vanj veruje, do trenutnega fiaska čez lužo glede ObamaCarea¹, glede katerega ima folk že tako zelo oprane možgane, da je večina res začela verjeti, da gre za “act of evil”, oz. da gre za “socialistično nacistično Nemčijo iz prve polovice dvajsetega stoletja all over again”, vse do pokra, za katerega je splošno uveljavljeno svetovno prepričanje, da gre za igro na srečo … Se-ve-da.

Point je, da tudi, če bi bili vsi ljudje na svetu v nekaj prepričani, to še vedno ne bi pomenilo, da pa to drži, oz. da gre za absolutno resnico. Spomnimo se Albertkovega quoteja: “Only two things are infinite, the universe and human stupidity, and I’m not sure about the former.”

Anyways, kaj reči o poker letu 2009. Rahlo swingy, malce bolj kot v preteklosti, ampak generalno gledano ne morem biti preveč nezadovoljen. Končni score je sicer rahlo pod pričakovanji, a nič dramatičnega. Podobno kar se tiče števila odigranih handov, skupno število odigranih ur je bilo nekje 1000, skratka cca. 83 ur na mesec.

Pravzaprav je bilo leto skorajda identično prejšnjemu (2008), spet sem večinoma igral NL1k & NL2k, občasno limit nižje (NL600), še redkeje sem pa naskakoval NL5k & NL10k, kar je kar precejšnje razočaranje. Na začetku leta sem namreč upal, da bo igranje predvsem na NL5k pogostejše, ampak pač zdravje “ni dalo”. Kot sem že omenil v kakšni prejšnji objavi, NL5k je nekakšen pinnacle, vrh današnjega NL Hold’ema, tako da se ga ne bi bilo preveč pametno lotit, če zdravstveno stanje ni najboljše. Poleg tega, da trpi sama igra, obstaja še večji faktor, stres, ki je lahko na teh limitih precejšen (predvsem zato, ker igre enostavno ne tečejo dovolj pogosto, tako da je varianca ogromna; poleg tega je pa edge jasno veliko manjši, kar še dodatno poveča varianco).

Posledično je pa seveda tudi sama igra trpela. Imam občutek, da mi je le-ta namreč kar stagnirala, saj sem večino časa igral nek brainless robotski poker (celo “zategnil” sem malo, predvsem pri recimo 3bettanju ter kakšnih crazy bluffih, ker enostavno nisem imel energije za razmišljanje v težkih situacijah), kar definitivno ni dobro. Pač, glede na situacijo mi je bilo grindanje brez napora ter/ali stresa najprimernejše.

Sem pa objektivno gledano lahko precej zadovoljen, da so mi kljub temu uspeli precej nice winrateji, kljub igranju s 50% moči. Kdo pravi, da je poker dead …

HAITI

Za konec še zadnja katastrofa na Haitiju.

Pri mnogo ljudeh velja prepričanje, da so raznorazne dobrodelne, humanitarne pomoči pravzaprav nesmiselne, naivne, pa naj gre za Haiti, Afriko itd., da se v celotni sliki ničesar ne da spremeniti, da gre pravzaprav za boje z mlini na veter …
Morda res. Morda takšna mišljenja res niso daleč od resnice, morda res ni mogoče priti do realnih rezultatov, pozitivnih sprememb, ampak, kako lahko ob vseh groznih slikah, zgodbah … ostanemo ravnodušni? Nemogoče.

Kako lahko ob takšnih slikah, podobah ostanemo ravnodušni? Naivnost gor ali dol, enostavno ne gre. Že vsaka malenkost, majhen prispevek lahko naredi nekaj razlike, morda komu reši življenje, komu drugemu omogoči prihodnost …

Prav tako se ob takšnih trenutkih zavemo, kako dobro se nam pravzaprav godi. Vse naše skrbi, problemi itd., pa naj bodo še tako ekstremni, hudi … se ne morejo niti primerjati s problemi, s katerimi se sooča na milijone ljudi po celem svetu.

Če nas pomoč naredi naivne, pa naj bo … small price to pay …

Kako pomagati? Načinov je ogromno, od raznoraznih donacij do drugačne oblike pomoči, bolje da vsakdo najde njemu primeren, ustrezen način …

- Dimmy

P.s.: Pa sem se vendarle uspel spravit spacat objavo. Zdaj me lahko nehate priganjat, oz. gnjavit.

P.p.s.: Hehe, ker sem napisal objavo tako pozno, sem čisto pozabil: SREČN’GA & ZDRAV’GA EVERYONE!

1. ObamaCare: healthcare zakon, ki ga skuša Obama spraviti skozi oba doma parlamenta, a ima pri tem nemalo težav, saj se republikanci ter zavarovalniški lobiji na vse pretege trudijo, da mu spodleti, oz. se poslužujejo raznoraznih manipulacijskih taktik. [↩]

Padel sem v obdobje, ko mi je lenoba spet udarila na polno, tako da bom kratek.

OKTOBER 2009:
Graf:

Drugi najuspešnejši mesec do sedaj. Ponavadi sem čisto preveč samokritičen do lastne igre, tokrat sem pa bil po koncu meseca s svojo igro precej zadovoljen. Kontantno solidno igranje brez kakšnih posebnih odstopanj, kar je seveda razveseljivo.

NOVEMBER 2009:
Graf:

Mesec, skorajda identičen oktobru. Morda še celo za kanček boljši, skratka, dva res sick meseca zapored, very niiiiiiiiceeee.

Sick, kako je bil še pred dvema mesecema letošnji score precej pod pričakovanji, ta dva zelo uspešna meseca sta ga pa takoj spremenila v zelo uspešnega. Saj ne, da sem se prej pritoževal, vseeno je pa sedaj občutek dosti boljši.

Upam, da se bo tale “run” čim dlje nadaljeval, predvsem kar se same igre tiče. Seveda bo prišlo tudi slabše obdobje, varianci se pač ne da uiti, upam pa, da bom takrat uspel zadržati igro na podobnem nivoju.

Sedaj je na meni, da končam december (in s tem leto) tako kot se spodobi. Upam, da bo svoj delež pomoči “pristavila” tudi varianca.

- Dimmy

P.s.: Kakšnega konkretnejšega sestavka se mi pa res ne da napisat, žal. Še za tole objavo sem se malce prisilil, ker je preveč folka mislilo, da ne objavljam zaradi kakšne katastrofe. K sreči so bile “skrbi” odveč.

Mouse hunt

Pred časom so se mi ob “delovnem mestu” začele dogajati čudne stvari. Praskanje, razni šumi, mini kakci na določenih mestih po hiši … jasno je bilo, da imamo obiskovalce. Sprva me stvar ni motila, pač, we’re all on this world together, tako da sem pustil na miru, sčasoma me je pa vso to prasketanje začelo ob delu vse bolj in bolj iritirat, saj mi je močno oteževalo koncentracijo, tako da eventuelno ni bilo druge možnosti, kot da se težava nekako odpravi. Ponavadi se vedno potrudim, da se čim manj vmešavam v življenja drugih živih bitih, a tokrat žal ni šlo drugače.

Na koncu smo se odločili, da po hiši nastavimo mišje pasti, kletke, v katere se le-te lahko žive ujamejo. Žal obstaja tveganje, da po nesreči pride do nepotrebne “žrtve” (če npr. pride do prehitre sprožitve med vstopom), ampak še vedno je veliko bolje kot alternative, recimo kakšna lepila (po katerem je treba “žrtev” utopit) ali celo zastrupitev.

Spopad

Tako se je po strateški razporeditvi pasti začel mouse hunt.

Spopad je bil eden krajših v zgodovini, saj se je že drugi dan zaslišalo krike kapitulacije, ki so prihajali iz manjšega prostorčka pod parketom, v katerem je podtalni radiator.
Slišalo se je predvsem burno udarjanje kletke ob sam radiator, tako da sem odprl prostor v pričakovanju močnega, strašnega, strahu vzbujajočega nasprotnika …

Ni kaj, res strašen nasprotnik.

Izkazalo se je, da je šlo za cutest miško ever. Slike ji delajo krivico, bila je tako cute, da bi jo kar obdržal kot hišnega ljubljenčka, a takšne miši žal seveda prenašajo vse preveč bolezni in podobnih stvari. Poleg tega je pa ves čas močno drgetala od strahu, tako da sem izvedel hitro izpustitev.

Še par fotk:

Za konec še video izpustitve:

(škoda, da mi s kamero ni uspelo ujeti mišjega skoka na koncu … med izpustitvijo sem bil bolj pozoren na samo miš, kot pa na kamero)

September 2009

Še moj mesečnik.

Graf:

Tokrat je graf dokaj brezpredmeten, saj je bil dejansko mesec precej slabši, kot ga pa prikazuje sam graf. Manjka namreč kar nekaj key handov, predvsem v območju strmega upswinga na grafu. Takrat je dejansko šlo za break-even stretch, oz. morda celo rahlo losing, a so na grafu zgolj dobljeni handi, izgubljeni pa niso bili trackani (software error).

Anyway, mesec je bil sicer še vedno profiten, ampak zelo podpovprečen.

Sem pa precej jezen nase, da sem igral v času, ko glava nikakor ni bila na pravem mestu. V mesecu septembru sem imel precejšnje osebne probleme, zaradi katerih sem bil precej “sfrustriran”, pravzaprav kar pissed, posledično je pa vse to precej vplivalo na samo igro.

Ne bi se podrobneje spuščal v te osebne stvari, lahko samo rečem, da je prav neverjetno kako nizko so se nekateri ljudje pripravljeni spustit, bodisi iz želje po maščevanju zaradi nekih fiktivnih razlogov, ki obstajajo zgolj v njihovi glavi, ali pa zgolj iz čiste škodoželjnosti …

Bah, nazaj na poker. Point je, da se v takšni situaciji nikakor ne bi smel spustiti v igranje izredno težkih limitov, pa četudi je šlo za precej dobre situacije, oz. boljše mize kot je običaj za te limite.

Upam, da sem se iz vsega skupaj vsaj česa naučil, pa da bom v prihodnje bolj discipliniran. Problem je, da v podobnih situacijah, ko kaj res ne štima, nismo sposobni čisto racionalno razmišljat, oz. nam sama čustva prevečkrat zamegljijo razum … kar mnogokrat privede do napačnih odločitev.

Je pa tudi šlo za enega najnižjih števil odigranih handov v zadnjih letih. Poglavitni razlog je seveda dejstvo, da sem se vse preveč časa ubadal s to osebno situacijo … Ah well …

- Dimmy

P.s.: Ves čas poudarjam, da je blog namenjen praktično zgolj “poslu”, a tudi ta “mouse hunt” pravzaprav ni nobena izjema, saj je bil z njim neposredno povezan.

SVET & DOBRODELNOST

Če ste v zadnjem letu slučajno živeli v kakšni votlini, na samotnem otoku (blagor vam), ali pa vas je kdo imel zaprte v skrivnem stanovanju pod zemljo , vas bo morda šokirala novica, da smo v finančni krizi.
V nasprotnem primeru bi morali biti neverjetno ignorantski, da bi to zgrešili, saj se omenjena finančna kriva ves čas ter vsepovsod omenja, prav tako pa z njo povezane težave za zahodni svet, naše blagostanje, strah pred prihodnostjo itd.

V vsej tej zmešnjavi, strahu, iskanju rešitev, se je pa nekako pozabilo na najšibkešje, na milijone ljudi po svetu, ki živijo v bedi, ki množično umirajo od bolezni, lakote, nasilja, vojn …
Da ne bo pomote, omenjene probleme se je že pred finančno krizo močno zapostavljalo, sedaj pa se je stvar obrnila zgolj na slabše.
Vsi zategujejo, vsi praskajo, vsakogar briga v prvi vrsti zase, kako bo rešil sebe, družino, državo … Saj je prav, da človek prvo poskrbi zase ter svoje najbližnje, za svojo skupnost, ampak vedno znova pozabljamo, da smo kljub krizi skorajda vsi prebivalci zahodnega sveta še vedno zelo fortunate, oz. smo lahko srečni in hvaležni za situacijo v kateri se nahajamo. Lahko bi namreč bilo mnogo slabše.
Žal pa isto ne velja za milijone drugih ljudi na tem svetu, kateri živijo v bedi, na robu preživetja, obupa … Ljudje, katerim lahko zgolj z minimalno pomočjo precej pomagamo.

Kako se tega lotiti? Najbolj preprost način so raznorazne dobrodelne organizacije, ki se s situacijo, reševanjem spopadajo na različne načine, toda ali jim gre zaupati?
Mnogi verjetno nimate preveč zaupanja v dotične ustanove, oz. ste do njih čedalje bolj skeptični, še posebno ob poročanju medijev o vseh mogočih zlorabah, ki se dogajajo. Predvsem glede osebnega okoriščanja peščice oseb v vrhu.
Seveda gre za grozno stvar, težko si je predstavljati kakšen mora biti posameznik, da se odloči, da se bo okoristil na račun dobrodelne organizacije. Še bolj žalostno pa je, da takšne stvari sploh več ne presenečajo.

Kljub vsemu pa bodimo racionalni, vendarle gre še vedno zgolj za izjeme.
Za primer poglejmo recimo letalski promet. Statistično gledano velja za izredno varnega, dnevno se opravi na tisoče letov, kakšna velika nesreča se pa zgodi kolikokrat, enkrat na mesec? Ampak naši selektivni možgani si seveda te izjeme še kako zapomnijo, kar nam onemogoča racionalen pogled na situacijo.
Podobno je pa z dobrodelnimi organizacijami. Ne pustite, da vam izjeme zameglijo razum, oz. vas odvrnejo od nečesa pozitivnega. Tam zunaj je še vedno mnogo ljudi, ki rabijo pomoč.

Najhuje je, da gre za ljudi, ki v večini primerov niso sami popolnoma nič krivi. Marsikdo je že ob rojstvu postavljen v skorajda brezizhoden položaj, obsojen na propad, oz. životarjenje. Dostikrat slišim ljudi, ki so mnenja, da se bo priden, delaven, sposoben človek zlahka prebil iz bede, v katero je postavljen, a stvar vendarle ni tako enostavna. Sploh si ne moremo predstavljati, kako lahko res obupen, brezizhoden položaj spremeni človeka. Da mora nekdo skozi težko otroštvo, skozi katero se komaj prebija, ko je ves čas priča krivicam, krutosti … tudi, če se bo takšen otrok uspel prebiti, preživeti, bo v njem, ko bo odrastel, marsikaj za vedno spremenjeno, nekako bo že “vdan v usodo”, življenje mu bo ubilo vsakršno motivacijo, energijo, upanje na boljše …

Vse to pa lahko spremenimo, v kolikor takšnemu otroku omogočimo nekakšen “head start”, boljši začetek, boljšo podlago, kar pa lahko dosežemo na različne načine. Prvi, zelo zanimiv način oblike pomoči, je t.i. “sponzoriranje otroka”. Z majhnimi mesečnimi prispevki lahko komu omogočimo “fair chance”, možnost za nekaj boljšega, možnost, ki mu drugače morda ne bi bila dana.

Vendarle pa s takšno pomočjo ne bomo rešili gobalnega problema, ki je toliko bolj izrazit. Morda bomo rešili kakšno posamezno osebo, a prišel bo nov otrok, nov problem.

ALTERNATIVE

Yay, novi razlog za NP fotko.

Pred leti sem iskal dobrodelne organizacije s kakšnimi svežimi, inovativnimi idejami, drugačnim pristopom, pristopom, ki bi imel bolj dolgoročni vpliv, oz. bi dejansko omogočal resne dolgoročne spremembe.

Nato sem na enem izmed ameriških talkshowov slišal Natalie Portman omeniti FINCO (mislim, da na Lettermanu; ali pa morda The Daily Showu; predolgo nazaj, da bi se spomnil).

Natalie mi je bila že od nekdaj ena redkih “celebrityjev”, za katero se zdi, da ima glavo na pravem mestu, oz. vsej slavi navkljub deluje popolnoma normalno, samozavestno, a ne vzvišeno, duhovito, a ne arogantno, skratka preprosto kul.

Sicer nisem bil nikoli “fan” njenih igralskih “dosežkov”, nasprotno, nekako mi je v filmih vedno šla rahlo “na živce”, kot da bi malce na silo igrala. (razen v Leonu, seveda; tam je bila super, posebno upoštevajoč starost)

Ampak to ne spremeni dejstva, da mi je kot oseba preprosto damn cool. Oz. kot jo je nekoč na podelitvi nekih filmskih nagrad nekdo pozdravil z besedami “how’s it going, you tiny creature of awesomeness”.

OK, enough about the jew , hehe, point je dobrodelna organizacija FINCA.

FINCA INTERNATIONAL (The Foundation for International Community Assistance)

FINCA je neprofitna organizacija, ki se posveča predvsem mikrofinanciranju, oz. omogočanju finančnih storitev, posojil najrevnejšim potencialnim podjetnikom, katerim se tako omogoči kreiranje zaposlitev, služb, pridobitev premoženja ter tako izboljšati njihov življenjski standard.

Velika večina njihovih “klientov” predstavljajo ženske, saj gre za najšibkejši in najrevnejši del populacije v tretjem svetu.

Zanimiv quote glavnega moža FINCE, Ruperta Scofielda: “Ženske so se skozi zgodovino izkazale za boljša kreditna tveganja, saj se običajno izkažejo za bolj odgovorne, kar je verjetno posledica dejstva, da morajo skrbeti za otroke.”
Poleg tega so se pa na teh revnih področjih ženske prav tako izkazale za bolj kreativne, saj običajno upravljajo s financami gospodinjstva, tako da bolje vedo, kje ter na katerih področjih so boljši potencialni donosi v njihovih skupnostih, oz. potenciali za morebitni posel.

VILLAGE BANKING

Village Banking je njihov glavni ter najbolj zanimiv projekt. Gre za malce drugačen pristop pomoči od običajnih dobrodelnih organizacij.

Village Banking deluje na principu manjše skupnosti, vasi, ki podpira 20-30 članov, večinoma žensk. Običajno več kot 50% teh članov spada med zelo revne ljudi (manj kot 1$ dnevnega izdatka).
Te ženske se potem enkrat na mesec srečajo na domu ene od članic, da se izobrazijo o posojilih, ki so jim na voljo s strani FINCE, varnih mestih za varčevanje, pridobijo nova znanja, sposobnosti, mentorstvo, motivacijo …
Posojila so na začetku zelo skromna, sčasoma se pa večajo glede na to koliko član privarčuje, oz. koliko bo sposoben vrnit (ta procent povračil posojil je izredno visok).

Za boljše doseganje rezultatov so uvedli zanimiv sistem, po katerem so za posojilo člana odgovorni vsi člani skupine. S tem se ustvari nekakšen “socialni pritisk”, ki služi kot dodatna motivacija za uspešnost, saj bi v nasprotnem primeru bili deležni socialne zadrege, sramu v sklopu skupnosti.

Metoda se je izkazala za zelo uspešno, saj FINCA beleži kar 97% odplačilo posojil v njihovi svetovni Village Banking mreži.
Skratka, gre za zelo efektivno metodo, ki vodi k pozitivnim dolgoročnim rezultatom.

Vse to pa posledično vpliva tudi na v začetku objave omenjeni najšibkejši del populacije, namreč otroke. Poleg boljšega ekonomskega stanja staršev ima projekt tudi druge pozitivne efekte. Poslovne ženske se bodo bolj racionalno odločale glede naraščaja, oz. načrtovale družino, tako da po eni strani ne bo toliko problemov s prenaseljenostjo, poleg tega pa nižje število otrok pomeni, da bodo le-ti dosti bolje preskrbljeni, oz. se jim bo na sploh bolje godilo.
Lahko bi rekli, da ubijemo dve muhi na en mah.

Natalie Portman FINCA Village Banking video:

OSEBNA DEJAVNOST, DOPRINOS

K sreči sem v situaciji, v kateri lahko pomagam, oz. dam svoj prispevek.
Tudi v preteklosti sem se trudil, ampak razen “sponzoriranja” parih sirot nisem naredil praktično ničesar.
Parkrat sem pomagal prijateljem v stiski, bližnjim, včasih tudi ljudem po ulicah, a vendarle je šlo zgolj za malenkost, oz. nekaj popolnoma samoumevnega.

Tako sem se v zadnjih letih odločil, da je čas za kaj bolj konkretnega. Trenutno gre zgolj za finančne prispevke, upam, da bom svoje “udejstvovanje” sčasoma povečal v kaj konkretnejšega, bomo videli.

Pač, it’s the right thing to do. Poleg tega pa dobro vem kako je, če primanjkuje denarja. Odraščal sem v skromni družini, mama samohranilka (oče umrl, ko sem bil star 8 let), spomnim se, kako je bilo potrebno gledati na vsak tolar, vsako ceno, kako se je mama iz leta v leto trudila, da bi meni in sestri omogočila vse, kar je lahko, praktično ves denar je zapravila za naju, sebi ni privoščila praktično ničesar.

Zgolj eden od primerov, ki lepo prikazuje situacijo: ko sva bila s sestro še v osnovni šoli, je mama vsako leto celo poletje varčevala, da je bila sposobna financirati najino šolanje (knjige, zvezke, šolske potrebščine, šolske dejavnosti …).
Kasneje v sklopu srednje šole je bilo vendarle kanček lažje, saj je imela sestra republiško, jaz pa Zoisovo štipendijo, pa tudi drugače vse s šolo povezane stvari stanejo dosti manj.
Sicer bi se pa dalo tu še marsikaj privarčevati, saj sem že zelo zgodaj izgubil praktično vso motivacijo, kar se šolanja tiče. To je prišlo tako daleč, da v zadnjih letnikih gimnazije sploh nisem več uporabljal knjig, hehe, imel sem en “univerzalni” zvezek, v katerega sem “kracal” raznorazen bullshit (za krajšanje dolgčasa ob tistih redkih dnevih, ko sem dejansko bil prisoten v šoli :blush: ) … potem sem si pa vedno kakšen dan pred testom (včasih tudi na dan testa) od koga dobil zapiske, na hitro prebral in to je bilo to. Celoten proces mojega “šolanja”. Pač, lenoba lena, tisto malo sem se potrudil, da sem obdržal Zoisovo ter se nekako na easy “šlepal” skozi razrede … :blush:

Malce sem zašel. Point je, da se dobro zavedam kako je, če si na tesnem z denarjem. Vseeno se pa ta pretekla osebna situacija nikakor ne more primerjati s situacijo milijonov ljudi po vsem svetu, ki so v veliko težjem položaju. Sploh si ne morem zamisliti, kako je njim, s kakšno težavo se prebijajo skoži življenje, kakšne občutke ob tem doživljajo …

S finančnimi donacijami nikakor ne storim dovolj, vseeno je pa zaenkrat dosti bolje kot nič, IMHO. Konec koncev pa gre zgolj za denar … Obstajajo veliko pomembnejše stvari v življenju.

- Dimmy

P.s.: V prihodnjih objavah se bom verjetno dotaknil tudi nekaterih drugih dobrodelnih organizacij.

P.p.s.: Ahh, skoraj sem pozabil na “mesečnik”, hehe.

Avgust 09

Graf:

Precej povprečen mesec, prvič letos sem runnal above All-In EV, kar precej pravzaprav. Na sploh sem runnal precej sick na običajnih limitih, žal pa pri izletih višje doživel nekaj prav nasty coolerjev, ki so naredili mesec zgolj povprečen …

PHIL IVEY

Od začetka junija pa vse do sredine julija je v Las Vegasu potekal World Series of Poker (WSOP).

Spomnim se svojih poker začetkov. Kolega, big sports-bettor, mi je kakšnih 5 let nazaj priporočil poker, saj je menil, da mi bo “pisan na kožo”. Hitro sem se dokopal do posnetkov takrat zadnjega WSOP Main Eventa (2003), ki so me precej navdušili, s tem se je pa tudi začelo moje spoznavanje celega “poker sveta”.

Šlo je za WSOP, ki je deloma sprožil največji “poker-boom”, s katerim je sam poker (predvsem pa Texas Hold’em) postal zelo mainstream, s tem se je pa seveda praktično vse spremenilo.

Na posnetkih je bilo v ospredje postavljenih precej igralcev, največjega števila komplimentov so pa bili deležni predvsem Phil Hellmuth, Daniel Negreanu, Johnny Chan, John Juanda, Doyle Brunson ter Phil Ivey, skupina, katera je bila takrat smatrana kot best of the best.

Prevrtimo situacijo na današnji čas, 6 let kasneje. Med pravimi poznavalci pokra so skorajda vsi od naštetih izgubili precej reputationa, nikakor niso več smatrani kot “poker-bogovi”, še več, sploh se jih več ne smatra za top igralce, Hellmuthu se recimo priznava sloves odličnega turnirskega NLHE igralca (kar se tiče deep-fieldov), njegov cash-game sloves je popolnoma na psu (podobno tudi za druge tourney igre), Negreanu ves čas pada, Chan je nit, Juanda se je malce izgubil, Brunsona pa ne mislim kritizirat, saj se mi zdi fenomenalno, da pri takšni starosti še vedno lepo grinda … (čeprav se vidi, da mu igra malo “peša”)

In tako nam ostane samo še zadnji iz omenjenega spiska igralcev, Phil Ivey, pri katerem je pa situacija precej drugačna. Konstantno je nadaljeval z nizanjem odličnih rezultatov, naravnost ubijal najvišje cash-game igre, praktično vsega, česar se v pokru resno loti, opravi z odliko, skratka, njegov sloves ves čas zgolj narašča …

Na sliki najdite Phila Iveya! In da, tudi on je, tako kot skorajda vsi okoli njega na tribuni, navijač Lakersev. Pokeraš pač ...

Lep primer je recimo online poker. Praktično ni igralca, ki je bil leta 2003 smatran za poker elito, pa da bi danes imel dobre rezultate pri online pokru (beri: bil uspešen na nosebleed limitih; ostalo ne šteje). Seveda pa obstaja izjema, nihče drug kot Phil Ivey, ki ne samo, da mu online gre dobro, ampak je praktično celo biggest winner! (online tracking strani mu pripisujejo 10 milijončkov $ profita v nekje zadnjih dveh letih, odkar se največji “nosebleed” limiti trackajo; ta številka je verjetno še precej višja, saj se recimo Omaha8 & HORSE igre nasploh trackajo zgolj kakšno leto)

Seveda ne smemo pozabiti še na enega igralca, ki je bil uspešen v starih live igrah (celo najuspešnejši), hkrati pa v zadnjih letih tudi zelo uspešen online, veliki Chip Reese, ki je bil, po besedah Barryja Greensteina, ob Patriku Antoniusu & Philu Iveyu največji online winner v zadnjih letih. RIP Chip!

Anyway, Ivey sicko. Praktično brez dvoma najboljši poker igralec v tem trenutku. Morda ni najboljši No-Limit Hold’em igralec, morda ni najboljši PLO igralec, morda ni najboljši Limit Hold’em igralec, je pa v vseh različicah pokra v samem vrhu, oz. brez dvoma najboljši POKER igralec na svetu.

Mnogi, ki so osebno z njim preigrali ogromno število ur na mizah, so mnenja, da je morda tudi celo najboljši NLHE igralec, vsaj po določenem času, saj ima menda prav neverjetne sposobnosti prilagajanja na igro nasprotnikov, oz. je neverjeten, kar se tiče same poker psihologije. Morda kdaj ni najboljši na mizi v prvih parih urah/dneh igre, ampak eventually bo vsakemu igralcu “prišel v glavo”, takrat se bo pa stvar počasi začela obračati v njegov prid …

Vseeno pa mislim, da so določeni NLHE igralci vendarle boljši od njega, ampak predvsem zaradi tega ker so “NLHE specialisti”, oz. se ves čas posvečajo zgolj tej igri (+ nekateri tudi PLO), medtem ko je Ivey v svoji karieri konstantno igral več kot ducat različnih različic pokra. V kolikor bi se tudi Ivey osredotočil zgolj na ti dve igri, bi IMHO tudi tu dominiral. He’s just too good.
RANDOM PHIL IVEY STUFF

Ena izmed številnih zanimivih zgodbic o Iveyu: Phil Ivey: The Cristal Balla.
Sicko. Menda je v zgodbi precej resnice, kar je potrdil tudi Barry Greenstein (ki je od vseh pokerašev še najbližje Iveyu, oz. ga najbolje pozna), posredno pa tudi sam Ivey v enem izmed njunih pogovorov na PokerRoad strani.
(IMHO je sicer verjetno spotencirano, pa da je v resnici bili recimo takole: prvo skupinica pošlje Iveyu eno steklenico, Ivey jih nazaj pošlje 5, oni zvišajo na 10, Ivey pa vse, kolikor jih je restavracija imela, recimo kakšnih 40 … still sick, nonetheless )

Slika, ki nekako najboljše prikaže njegovo osebnost. Bodite pozorni na levo stopalo, haha. Mnogi bi se verjetno ob tej sliki zgražali, meni se pa zdi super, v današnjem svetu je namreč denar za večino ljudi čisto preveč pomemben, kar je precej žalostno ...

NEGATIVNA STRAN PHILA IVEYA

Eden njegovih največjih “problemov” je dejstvo, da ima v sebi ogromno t.i. “gambla”, ki že skorajda meji na “degenstvo”. Na poker mizah sicer konstantno izbira super odločitve, je zelo discipliniran, ko pa zapusti igro, pa postane velik gambler, pripravljen staviti na vse kar leze in kar gre, ter seveda njegova znana obsesija s casino igrami, predvsem igre “craps” (zelo priljubljena casino igra s kockami).

Seveda nikakor ne gre za profitibilno igro, niti sam Phil Ivey je ne more narediti takšne. Ampak, kot je enkrat sam izjavil, “Life’s too easy when you don’t shoot dice” (življenje je preveč preprosto, ko ne mečeš kocke).

Na 2+2 je bil pred časom fun thread na to tematiko z naslovom “Is It Possible Ivey Somehow Has An Edge At Dice?”
Najbolj zanimiv je bil eden izmed odgovorov, ki se je glasil “Dude, it’s Ivey. He’d find an edge on a f’kn circle”. Izjava leta.

Ne vem, meni osebno ta njegova “degeneriranost” nikakor ni všeč, sam sem že od vsega začetka jemal poker kot igro pameti, logike, matematike, statistike, konstantno delanje odločitev s pričakovano pozitivno vrednostjo …

Ampak, morda je ravno to tisto, kar naredi Iveya takšnega sickota na poker mizah. Sam se recimo dostikrat znajdem v situacijah, kjer bi mi nekakšna norost precej prav prišla, recimo pri kakšnih crazy zelo deep reraise river bluffih, za katere mislim, da imajo kanček pozitivne vrednosti, a se zanje predvsem zaradi variance ne odločim …

Imam sicer pomisleke tudi glede njegove osebnosti. Ne pravim, da bi bil slab človek, ampak večkrat je že bilo videno, da je v svojem gamblanju pripravljen narediti skorajda vse, ne pravim, da bi delal kaj nelegalnega, ampak to, da se nekako ne ozira na druge, oz. kaj bo s svojimi dejanji komu naredil. Kot je enkrat izjavil: “I would bluff my grandmother”. Mislim sicer, da gre bolj za to, da smatra ves “gambling” kot igro, katere cilj je pač zmagati … ne glede na to, kako bo to na koga vplivalo.

Sicer pa jasno, ne poznam ga, tako da ga ne morem in ne mislim soditi. Nikoli ne bom razumel ljudi, ki ves čas sodijo druge brez poznavanja vseh dejstev (velika večina žal), kaj dejstev, večini je dovolj, če nekaj slišijo preko “tretje roke” od kakšne osebe, ki je polna škodoželnosti & maščevanja … Ahh this beautiful world …

PHIL IVEY & LETOŠNJI WSOP

Na koncu se vrnimo na začetno tematiko, sredi julija se je namreč “končal” (ne še čisto) letošnji WSOP, kjer se je najbolj impresivno odrezal prav, surprise surprise, Phil Ivey. 2 zlati zapestnici (bracelet – dobijo zmagovalci posameznih WSOP eventov), povrhu vsega pa še finalna miza na WSOP Main Eventu, kateri se bo, po skorajda 3 mesečni pavzi, končal novembra.

Ogromno število igralcev, 6494, že dolgo časa se nobenemu od res dobrih igralcev ni uspelo prebiti niti na finalno mizo, letos pa to ni uspelo zgolj res dobremu igralcu, ampak celo najboljšemu med vsemi. SICK!

Seveda je na takšnem turnirju ogromno odvisno od same “sreče” (da ne bo pomote, poker ni igra na srečo, ampak to seveda velja dolgoročno, kratkoročno, posebno pa na takšnih velikih turnirjih, je pa ogromno odvisno od samih kart, oz. nekateri bi rekli “sreče”), ampak vseeno gre za zelo sick stvar.

Da sploh ne omenjam vseh crazy WSOP prop-betov, ki jih je imel letos z drugimi proji, predvsem igralci znanega Big Gameja (glavni beti so se vrteli okoli tega, da osvoji bracelet), ki so krepko v 7-mestnih številkah …

Anyway, mislim, da večina poker-communityja drži pesti za Iveya, upajmo, da mu res uspe.

JULIJ 2009

Za konec še moj “mesečnik” (mesečni “dnevnik” ).

Zelo uspešen mesec, morda celo drugi najuspešnejši mesec do sedaj.

Graf:

Kar precejšnje število odigranih handov, čeprav sem dejansko igral veliko manj kot v preteklih mesecih, tako po številu ur (cca. 80), kot tudi dni (nekaj več kot polovico dni v mesecu).
Glavna razlika je bila, da sem dobršen del kar 8-, pa tudi 10-tablal, kar same številke dokaj hitro “nabije”.

Ob najbolj vročih dneh samo grindanje sploh ni slaba opcija, saj ne prenesem vročine (klima FTW ), tako da so zunanje aktivnosti no-go. Vendarle pa soparnost zraka malce vpliva na samo igro, tako da sem se posledično izogibal težkim situacijam, višjim limitom, ter lepo grindal NL1k & NL2k brez tiste popolne koncentracije. (posledično pa tudi igral veliko več miz naenkrat kot ponavadi)

Sploh ni potrebno omeniti, da sem SPET runnal negativno, kar se all-in EVja tiče. Res sick, v tem letu je minilo 7 mesecev, niti enkrat nisem runnal pozitivno v AI EV. Je pa precej nor feeling, da so kljub temu dejanski rezultati kar se profitov tiče zelo zadovoljivi.

Dodatna negativna stran, ki jo povzroči AI luck, so pa tudi precejšnji swingi.
V tem letu imam:
- januar: best month “ever” (ever seveda v narekovajih zaradi tega, ker prihodnost ni znana )
- februar: worst month “ever”
- marec: tretji najslabši mesec zadnjih 2 let
- april: četrti najboljši mesec “ever”
- maj: drugi najslabši mesec zadnjih 2 let
- junij: good, above average month
- julij: drugi najboljši mesec ever

Skratka, sick, swingy stuff, frustrating the hell out of me, kljub generalno gledano zelo zadovoljivim profitom …

- Dimmy

P.s.: GO PHIL IVEY!

Graf:

Precej nadpovprečen mesec, malce pred koncem je sicer kazalo celo na 2nd best month “ever” (“ever” isn’t including unknown future, obv. ), but I’ll still take it.

Po dolgem času sem zelo zadovoljen s svojo igro, upam, da bo v nadaljevanju podobna.

Smešno, SPET sem runnal negativno, kar se All-in EVja tiče. To postaja že res prav nasty shit, 6 mesecev leta je mimo, niti enkrat nisem runnal pozitivno. Upoštevajoč to dejstvo sem lahko nad prvo polovico leta precej zadovoljen. Score je zgolj kanček manjši kot 50% celotnega lanskega leta, navkljub neprimerno višji stopnji tiltanja, ki je seveda posledica All-in lucka.

- Dimmy

“Malce” smo pozni, lenoba pač …

Graf meseca maja 2009:

What can I say, playing OK, EV graf je na zadovoljivem nivoju, ampak pač, running bad as hell … Can’t do anything about it, samo vztrajat je treba …

Je pa seveda zelo frustrating, ko se obupno runnanje vleče & vleče & vleče, praktično non-stop od začetka februarja naprej. Če bi bil vraževeren (k sreči nisem ; vraževernost pač ne bazira na logiki, oz. nima kakšne logične podlage ), bi že mislil, da sem cursed …

Tako pa pač, can’t do anything about it, samo vztrajat je treba … Kot sem že omenil pred časom, variance has a weird & nasty sense of humor.

Sem pa lahko zelo zadovoljen, da mi navkljub vsemu še vedno uspeva delati neke decent profite, kar je dost sick. Skoraj ne bi mogel runnati slabše (well it can always be worse ), but still making decent profits (a žal nowhere near what I expect, want …), kar mi vliva precej optimizma, so I can feel at least a bit better, čeprav je še vedno rough feeling. :/

- Dimmy

Zelo ok mesec, pred zadnjim dnem je šlo celo za drugi najuspešnejši mesec ever, a je sledil dobršen last-day downswing.

Graf:

Zanimiva stvar, SPET sem runnal BELOW all-in EV. Ugh, letos še ni bilo meseca, ko bi runnal above-expectations. Sick.

All-in EV graf zadnjih 100k handov:

Precej nasty shit.

Sem pa lahko, upoštevajoč obupno runnaje, precej zadovoljen s prvo tretjino leta.
Predvsem me veseli dejstvo, da sem uspel obdržati nek dostojen nivo igre v tem obdobju ekstremne variance … Seveda igra skoraj sigurno nikakor ni na A-nivoju (čeprav se subjektivno tako zdi), vseeno pa gre zgolj za neko minimalno odstopanje, kar je seveda dost nice.

- Dimmy

Graf meseca marca 2009:

Nadaljevanje slabega runa, prišlo je namreč do še enega precej crappy meseca. Sam mesec je bil sicer dokaj standard, nobenih pravih odstopanj v igri (edino morda rahla frustriranost, ki je verjetno privedla do malce slabše igre), edini pravi ekstrem je bilo izjemno slabo runnanje v all-in situacijah, kar se lepo razbere iz all-in EV grafa:

Ouch, ampak pač, what can you do. Varianca in njen smisel za humor …

MILIJON NL HANDOV

V mesecu marcu sem tudi prebil magično mejo milijon handov odkar igram zgolj full-stack NL (od avgusta 2007 naprej; večinoma 4-6tablanje, slabih cca. 100 ur povprečno na mesec).

Zadnja dva meseca sta bila kar malce katastrofalna, jih pa definitivno ni težko odmisliti, ko se objektivno pogleda na celotno obdobje milijona handov. Rezultati zadnjega leta, dveh, so me kar malce preveč razvadili, privedli so do točke, ko kar malce preveč pričakujem sick mesece enega za drugim, ko pa se ne zgodijo, pa seveda nastopi razočaranje, čeprav kakšnega pravega razloga za to pravzaprav ni.

Vendarle je potrebno pogledati celotno sliko, pri kateri se mi seveda kaj hitro prikrade nasmešek, ear-to-ear baby.

Graf:

Wicked!

Edini resen problem je, da mi še kar ni uspelo odpraviti pred časom omenjene stagnacije v igri, lenoba je žal prevelika. Ne uspe in ne uspe mi vložiti resnega truda v piljenje/izboljšavo igre, kar je seveda popolnoma moja krivda. Seveda se s samo prakso (beri: odigranimi handi) najhitreje & največ naučimo, vendarle pa bi moral posvetiti več časa alternativnim metodam, ki so še kako pomembne, predvsem na višjih limitih, kjer vsaka malenkost odloča.

Upam, da me bosta morda zadnja meseca malce streznila ter se bom v nadaljevanju glede tega popravil …

NAČRTI ZA PRIHODNOST & BESEDA ALI DVE O PRELOMNEM NL5K LIMITU

Načrti za prihodnost? Trenutno upam zgolj, da se bad run zadnjih dveh mesecev čim prej konča, potem bomo pa videli. Še vedno nisem popolnoma odločen, kako se bo moja kariera nadaljevala. Zaenkrat še vedno v največji meri grindam limite okoli NL1k, NL2k, z zelo zelo redkimi izleti na NL5k & NL10k.

Dobivam vprašanja, zakaj se resneje ne lotim omenjenih limitov. Problem je dokaj kompleksen, a ga bom skušal kar najhitreje razložit.

Ključni problem je ravno NL5k, ki je nekakšna prelomna točka, saj predstavlja nekakšen pinnacle, vrh današnjega cash NLHja. Gre za limit, kjer je igra pravzaprav najbolj kvalitetna, kvalitetnejša od vseh limitov, tudi višjih, t.i. nosebleed miz. (a ne bo pomote, gre za IZJEMO, praktično povsod drugje pa velja, da je nižji limit bolj ter lažje premagljiv od višjega)

Glavne razloge za to situacijo gre iskati predvsem v sami strukturi potencialnih igralcev, ki se lotijo teh & višjih limitov. Gre za limite, kjer pravih fishev skorajda več ni, saj ni veliko ljudi, ki si lahko privoščijo igranje na mizah, kjer so buy-ini 4, 5 ali pa morda še več-mestne številke. Posledično pa fishe predstavljajo bodisi slabši regularji, v največji meri razni name-proji, recimo Gus Hansen ipd. (pa da ne bo pomote, seveda je tudi on precej kvaliteten igralec, boljši kot izgleda na prvi pogled, ampak pač, ko very good igralec igra v družbi world-class igralcev, je pač on fish, oz. mark), ali pa razni live-MTT igralci, ki jim je uspel kakšen veliki met, recimo zmaga na kakšnem big turnirju, kar jim dostikrat da krila, da se preizkusijo na najvišjih cash mizah (kjer seveda kaj kmalu doživijo hladen tuš, saj jasno ne traja dolgo, da jih spijejo … razlika v kvaliteti je enostavno prevelika …). Ostanejo še občasni milijonarji, oz. bilijonarji – primer Guy Laliberte, ki so pa bolj izjema kot pravilo. Vsem trem skupinam je pa nekaj skupnega: ego ter/ali gambling rush. In smo prišli do pointa: gre za igralce, ki hočejo pokazati (sebi ali drugim), da lahko igrajo na najvišjih limitih, proti največjim imenom v pokru, do česar pa v njihovih očeh pridejo zgolj z igranjem teh najvišjih miz, medtem ko jih igranje na npr. NL5k ne zanima dosti.

Končni produkt: omenjene skupine potencialnih fishev se bodo v največji meri mudile na nosebleed mizah, katere bodo, ko izjemoma tečejo (dandanes zelo redko), večinoma nekoliko lažje premagljive od NL5k miz, kjer gre v večini za battle med samimi world-class igralci z občasnimi semi-fishi (ki so v največji meri proji z nižjih limitov, ali pa razni MTTjevci (ki pa so v večini rahlo boljši od prej omenjenih live-MTTjevcev)).

Drugi problem predstavlja dejstvo, da ti limiti skorajda ne tečejo, kar se žal lepo kaže že na NL5k, ki zelo redko teče (edino stalnica sta ena ali dve mizi na PS, pa še to večinoma ob nočnih urah, drugod se pa občasno pojavi kakšna, a žal zelo redko). K temu problemu se bom še vrnil.

Dodaten problem predstavlja precejšen preskok med NL2k & NL5k, ki je znatno višji od preskokov na nižjih limitih, kar povzroča predvsem psihične probleme.
Pred časom sem se pogovarjal z znancem, regularjem na NL5k & NL10k mizah, ki občasno takea shote na nosebleed mizah. Vedno je bil dokaj imun na tilt (kolikor je to pač mogoče), nikoli ni imel resnih problemov, gre za enega najbolj stabilnih igralcev, vseeno pa se ne more izogniti težavam, ki jih ti preskoki v limitih povzročajo.
Ni lahko, če si regular na nekem limitu na katerem narediš 95%+ vseh svojih handov, lepo daljši čas grindaš, delaš lepe profite, nakar izjemoma vidiš mizo ali dve na katerem od z naskokom višjih limitov, kjer lahko v parih sick coolerjih izgubiš tisto za kar si prej več dni ali celo tednov trdo delal …

Hkrati pa na vse vpliva tudi neko podzavestno zavedanje, da vendarle naskakuješ nek vrh trenutnega pokra, oz. zavedanje, da gre za precej unikatno zadevo, ki se bo morda zgolj še parkrat ponovila, lahko pa tudi nikoli …

Da bolje ponazorim point, bom naredil primerjavo z nižjimi limiti, kjer bi bila potencialno primerljiva situacija vendarle precej drugačna. Vzemimo recimo NL50 regularja, ki bi skušal takeat shote na NL200. Seveda bi šlo za precejšen preskok, vseeno bi se pa v tej situaciji igralec dobro zavedal, da gre za limit, na katerem bo po vsej verjetnosti enkrat v prihodnosti regular, bo še ogromno priložnosti, prav tako pa bo enkrat ta limit zelo verjetno tudi presegel … Skratka, point je, da bi bil potencialni neuspeh dokaj zanemarljiv, tako v smislu bankrolla, kot psihe …

Zdaj pa isto vpeljimo za tega kolega, ki redno igra NL5k & NL10k, pa takea shot na NL40k. Tu je situacija precej drugačna, saj kot prvo niti ne veš, če boš ta limit sploh še dostikrat igral, kaj šele da ga boš kdaj igral redno. Vsak shot, ki ga narediš, bo imel velik vpliv na kopico stvari, kar pa bo seveda močno vplivalo na psiho.

Da se še vrnem k problemu, da igre zelo redko tečejo. Poleg očitnih razlogov je to problematično tudi zaradi tako onemogočenega table-selectiona kot nizkega števila handov, kar samo varianco seveda močno poveča. Enostavno skorajda nemogoče je priti do vsaj približno ustrezno visokega števila handov, kar pomeni, da so lahko sami runi zelo dolgotrajni, oz. nas lahko potencialen bad run tepe tudi leto dni in več … Ko upoštevamo dejstvo, kako zelo tough so te mize, posledično pa potencialen +EV zelo minimalen tudi za top regularje na teh limitih, bi potrebovali vsaj par 100k handov, da bi vsaj približno ubili varianco, za kar bi morali cele dneve presedeti prežoč na lobbyje v iskanju iger …

Vse to pa v določeni meri velja tudi v moji situaciji, kot regular na NL1k & NL2k limitih ter takeanju shotov na NL5k & NL10k.

Res škoda, da traffic ni vsaj približno dostojen, saj bi to celotno situacijo kaj hitro spremenilo, v trenutku bi se odpravila večina preprek, tako pa pač … We can’t have everything …

Hmmm, me zanima, če mi je ravnokar uspela najbolj zatežena obrazložitev problema NL5k limita. Pa definitivno sem uspel “kar najhitreje razložit”, haha.

- Dimmy

P.s.: Sončeeeeeek … Naj se spomladansko grindanje prične …

Pa se je zgodilo … po kakšnih dveh letih je prišlo do LOSING meseca! Na teh limitih je bilo itak only a matter of time.

I need a hug.

Brskam po spominu kdaj je prišlo do zadnjega losing meseca (pred tem seveda ), mislim, da sta morali miniti vsaj dve leti in pol. Slabo leto in pol nazaj je sicer prišlo do breakeven meseca, ampak mislim, da je šlo za neko pozitivno ničlo.

Score je sicer še vedno precej soliden, v nekje šestih-sedmih letih ter cca. 80ih mesecih je to (upoštevajoč poker+stave) mislim da tretji mesec z dejansko izgubo (ob tem bili še mislim da trije z nekje pozitivno ničlo).
Vprašanje sicer, če je dejansko šlo za losing mesec, ko zraven upoštevam še stave, definitivno pa gre za losing-poker mesec, mislim da drugi v karieri. Vseeno dost sick score, posebno za limite, ki jih igram. Upam zgolj, da ne gre za začetek niza slabših mesecev.

Anyway, graf:

Mesec se je začel z nadaljevanjem januarskega sick runa, žal pa je bilo nadaljevanje naravnost katastrofalno, s praktično največjim downswingom kariere. (sicer je končni minus v februarju okoli šestkrat manjši od januarskih profitov, tako da you don’t need to feel too bad for me )

Seveda sem runnal katastrofalno, pravo nasprotje mesecu januarju, žal pa je bil dobršen del downswinga tudi moja osebna krivda. Bilo je kar nekaj pretiravanja proti top igralcem, predvsem HU. Temu t.i. ego-pokru se ponavadi z lahkoto izognem, le redko namreč igram v situacijah z nevtralnim (ali pa rahlo pozitivnim) EVjem, žal pa tokrat preprosto nisem bil dovolj discipliniran.

Prav tako sem se dvakrat pustil grdo sprovocirat, kar me je drago stalo. Sicer še vedno mislim, da sem imel v obeh situacijah vsaj nevtralen EV, kljub rahlemu tiltu, a sem pač runnal katastrofalno. Ampak to ni point, point je, da normalno takšnih matchev niti sprejel ne bi, saj gre za visoko-variančne situacije, ki imajo dosti več potencialnih negativnih stvari kot pa pozitivnih. Morebitni profiti bodo manjši kot ob igranju normalnih miz, varianca bo dost hujša zaradi manjšega edgeja, zaradi istega razloga bodo upswingi zgolj kanček odstopali od downswingov, kar enostavno ni vredno, posebno pri buy-inih par tisoč $, kjer kaj kmalu pride do 5-figure swingov, kar enostavno ni vredno. Upswingi bodo seveda nice, ampak ne bodo prinesli niti približno toliko pozitivnih stvari, kot bodo downswingi prinesli negativnih … (slabo počutje, tilt, na sploh slabša igra itd.) Skratka, it’s just not worth it …

Vendarle pa to predstavlja zgolj recimo kakšno tretjino celotnega downswinga, ostalo je posledica omenjenega katastrofalnega runnanja. Vsakdo kdaj doživi mesec, ko se vse zdi “zakleto”, kot ena velika zarota, ko ne moreš zadeti drawa, ko si non-stop na slabši strani coolerjev, ko enostavno ne moreš narediti ničesar, pa če še tako solidno igraš … (glede tega se niti ne morem pritoževat, saj se je pač zgolj obrnil januar)

Seveda ob takšnih obdobjih tudi sama igra zelo trpi, oz. je praktično nemogoče igrati A-game. K sreči glede tega nimam tako velikih problemov kot večina, prav tako pa nimam tistega izrazitega tiltanja. Da ne bo pomote, ne pravim, da ne tiltam, to je bullshit (to ponavadi pravijo bodisi neizkušeni igralci, ki še niso izkusili res groznih bad runov, bodisi igralci brez prave samokritičnosti), je pa moje tiltanje zelo neizrazito, oz. dokaj malo vpliva na samo igro.

Februar bo potrebno čim prej pozabiti, saj bo le tako sama igra spet dosegla ustrezno visoko raven. Načeloma s tem nimam problemov, vsak dan mi predstavlja novo tabula-raso, pretekle rezultate mi ni problem odmislit. Seveda pa obstaja drugi problem, v kolikor se bo bad run nadaljeval na začetku marca, takrat pa lahko zlahka vse privre na površje, kar lahko ima precejšen vpliv … Lep upswing na začetku meseca bi prišel še kako prav.

- Dimmy

P.s.: Sweet/cute things calm me down …

Nothing & nobody’s perfect, but Natalie is so damn close to it …

/me calm